Otroci tujih pušk

 
Kaj na še počenjam,
kam naj se ozrem,
kjer vrata naj odpiram,
kjer hišo naj podprem.
Za mano so topovi,
pred mano je prepir,
med vročimi zvonovi
hočem le svoj mir.

Otroci tuje puške
držijo kar tako,
čakajo življenje,
ki ga morda ne bo.

Čemu sprašujem zvezde,
oziram se v nebo,
postavljam si pregrade
med dušo in telo.

Kam smo padli, kam odšli,
kje je dno, kaj se nam godi,

Kdo bo nosil težo dni,
ko v sanje naše
nastavlja nam pasti.

Ognjeno je obzorje
in ceste polne skal
vodijo me v kraje
brezumja tlečih tal.

Kaj naj še počenjam,
kam naj se ozrem,
kje vrata naj odpiram,
kjer hišo naj podprem.
razbita so razpotja

Raztrgane poti,
vodnjaki so zaliti,
s kemijo zlih noči.
komu naj verjamem,
kam naj se zaprem,
da ohranim misel,
ki bo svetla vsem.